Že dolgo časa razmišljam kako naj vse to skupaj spišem. Razmišljala tudi, da bi nehala pisat bloge, saj je vseeno. Razmišljala sem tudi, da to nima pomena. Razmišljala o tem, da folk tak ne bere. Razmišljala o tem, da nima smisla, ker ga po eni strani res nima. Potem sem začutila, faker, tako kot je mene en zapis fasciniral mogoče, bo koga fasciniral moj zapis in mu bo rešil življenje. Pred leti, se mi je tako javila ena oseba, da so ji moji zapisi rešili življenje. Potem sem pomislila, to pišem zase, kar je res. Kar je faking res. Le ko spišem dam ven, gre iz mene in meni se odrejo nova vrata. Samo vseeno še ne vem kako bi bilo najbolj okej spisati naslednji blog.
KAJ PA ZDAJ?
Po mojem sem se vsak dan spraševala kaj pa zdaj? Kako naprej? Kje je še pomen delati na vsem tem. Slej kot prej pa prideš do zanimivega trenutka. Ti živiš dalje in to je to. Mala malica….ali? Seveda to ni tako enostavno, kakor se sliši. On je umru, X oseba, ki je sostorilec še živi. Je še lahko bolj zakomplicirano z tole zgodbo? Ja! Vedno je lahko še bolj zakomplicirano. O tem dalje kdaj drugič. Če še mi bo, sploh za pisati o vsem tem. Bomo videli.
Meseci minevajo in seveda, se tvoje telo odloči, da ti podari par novih spominov. Nič težjega ali? On je umru…pač, zakaj ne bi postalo naše življenje po parih mesecev malo bolj divje? Mogoče se to zgodi zato, ker se kar naenkrat podzavestno počutiš malo bolj varno. Zanimivo. Storilec je mrtev, ampak ti si še vedno živa. S tem pridejo spomini, jeza, vprašanja, občutek izgubljenega časa, celo jeza na to, da se z njim ne moreš več soočiti. Ponovno mi je zmanjkal ta prokleti čas. On je umru jaz pa se še vedno cmarim z vsem tem. Rabim moč, da se vsaj z to X osebo soočim, če že mi to mogoče celo podarja vesolje.
KAKO NAPREJ?
Ne vem. Vem pa, da trenutno razumem zgodbe oseb, ki so pisale točno o tem. Pisale o tem, ko so storilci preminuli one pa živele dalje. Kaj lahko narediš? Sliši se neumno, ampak osebe ….odpustijo. Zakaj? Z vami so delali res grozno. Ni šanse? Kako je to mogoče? To res ne gre! Spizdi mi….. zdaj pa poslušajte kako to gre. Njih več ni, kaj lahko naredite? Pomislite? ….Še malo ….dajte si čas….
.
.
.
.
.
.
.
.
In?
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
.
Ja?
Odpustijo storilcem. Osebno tudi ne vem kako to gre. Ni to besedno, ampak občutiš to. Odpustila sem energiji, osebi ne bom. Ne rabim. Vse to če pride, je spontano. Bom pa odpustila sebi in točno zaradi tega se odpustki. Odpusti se zato, da greste vi naprej, da odpustite sebi. Ker niste nič krivi, čeprav se tako počutite. Življenje ni izi. Nikoli ne bo. Razumem, težke zgodbe so to. Ampak to naredite zase. Ne za prijatelje, ampak zase. Faking zase!
RES JE…
Življenje gre naprej. Jezni ste še naprej. Mogoče žalostni, prizadeti in imate občutek brez moči, vse to je normalno, legitimno in okej. Vseeno je, če vas ljudje ne razumejo, glavno je da vi razumete sebe. Noben ne bo namesto vas delal korake. Žal, korake za boljši jutri morate narediti vi. Ni vedno enostavno, pravzaprav je zelo težko, ko iz nas rinejo brez dna novi spomini. Včasih je to kakor črna luknja brez dna. Ponovno vas malo ohromi. Ponovno ne vidite pomena. Samo ne pozabite, vi živite in storilec več ne živi. Zato pomislite nase in poskusite vsaj mičken v dnevu živeti in ne le »živeti«. niste sami z vsem tem. Veliko nas je žal takih na svetu. Najdite nekaj zase in gasa dalje…
Živa Bombek