Pred kratkim sem se po dolgem času z dvema prijateljema sprehajala po Ljubljani. Pri nas je kar običajno, da opazujemo ljudi. Ne tega, kako izgledajo, ampak kaj čutijo. Pravzaprav, kaj začutimo mi. To je kot nekakšna igra, pri kateri hitro ugotoviš, kakšna je resničnost na naši Zemlji. Ko opazuješ ljudi, precej hitro ugotoviš, da ima veliko ljudi nekakšno stisko. Stisko, o kateri se seveda ne govori. Stisko, ki ljudi dejansko stiska v prsnem delu in okoli srca. Stisko, ki počasi ohlaja srca na Zemlji.
ALI SMO RES V REDU?
Res ne razumem, kdaj je prišlo do tega, da te nekdo vpraša, kako si, in odgovoriš … Huh, v redu sem. Ali … v redu sem. Ali jaja, saj gre, v redu sem. Ali pač … lajf … v redu sem. Ono, ko začutim: »Stari, nisi v redu. Komu se zdaj lažeš? Meni ali sebi?« Res je, včasih lih ne moreš povedati, kako si. Ni primernih trenutkov in vse skupaj. To vidim tudi pri sebi. Samo prijateljem pa seveda ne boš lagal? Ali lažeš sebi? Torej nimaš primernih prijateljev? Druge lahko obrneš okoli, ampak sebe pa malo težje. Kaj te tukaj zadržuje? Resnica? Ti? Mi? Ali sploh veš, kako si? Potem hitro ugotovim, da kljub vsemu temu sranju gre v mojem življenju čisto v redu. Vsak dan se pač ne zbudim popolna. Pač imam obdobja jebe. Pač imam obdobja nemoči, pomanjkanja samozavesti in odvečnosti. Pač imam obdobja novih spominov. Pač imam obdobja ogabnosti, sranja, sramu in krivde. Ampak kljub vsemu temu vsaj lezem dalje. Včasih počasi, kakor smrkelj pri žalosti. Vsaj čutim, kar čutim, in se ne zapiram več, kakor sem se včasih. Vsaj ne lažem več sebi. Kljub svoji bolečini in takemu lajfu vsaj čutim. OK, saj smo vsi samo ljudje s svojimi problemi, ampak si jih vsaj dovolim občutiti. Medtem ko se večina ljudi raje zapre in da vse pod predpražnik, je potem seveda po svetu tako, kot je … mrzla srca.
VSAK NOSI SVOJO NAHRBNIK
Razumem, da imamo vsi svoje probleme. Razumem, da smo vsi prevzeli vzorce od doma. Razumem, da nismo vsi imeli odlične preteklosti. Razumem, da ne vemo, kakšna bo prihodnost. Razumem, da te lahko življenje res potepta. Razumem, da včasih niti ne veš, zakaj, ampak se to preprosto zgodi. Razumem, da imaš lahko težek dan. Razumem, da si lahko cele dneve tiho. Razumem, da si lahko ves dan precej glasen. Razumem tvojo jezo, žalost, nemoč in tudi tvoje upanje na boljši jutri. Razumem tvoj boj, da bi bilo jutri bolje. Razumem tvoj down, ker za njim vedno pride up.
Delo na predelovanju kakršne koli travme, zlorabe, tesnobe, depresije, odvisnosti … zahteva ogromno časa in potrpljenja, da vse to razumemo, predvsem pa občutimo. Občutiti ni enako kot razumeti in razumeti ni enako kot občutiti. Zato na primer ne morem v celoti razumeti ljudi z depresijo, ker sama nisem bila depresivna oziroma tega nisem v celoti občutila. Zato nas lahko zares razume le oseba, ki je šla skozi natanko to, kar smo dali skozi mi. Ampak tudi takrat je ne morem v celoti razumeti, ker nisem on/ona. Tako, da smo na koncu v resnici sami s svojim doživljanjem.
ZA NA KONEC
Včasih imam občutek, da ljudje hodimo drug mimo drugega in sploh ne opazimo, kaj se dogaja okoli nas. Vsak s svojo energijo, svojimi mislimi in svojim nahrbtnikom. Nekoga začutiš že od daleč, pri drugem ne opaziš ničesar. Včasih človeka pogledaš in dobiš občutek, da nekaj ni v redu, čeprav ne znaš povedati, kaj točno.
Potem se sprašujem, koliko stvari ljudje nosimo v sebi, pa se tega niti ne zavedamo? Koliko neizrečenih besed, potlačenih občutkov in bolečine gre vsak dan mimo nas? Koliko ljudi si želi, da bi jih nekdo zares opazil? Mogoče nam ni treba vedno razumeti, kaj nekdo doživlja. Mogoče je dovolj, da ga ne obsojamo. Da ga vprašamo, kako je in si vzamemo čas, da zares slišimo njegov odgovor. Da opazimo tudi tistega, ki je tiho. Tistega, ki se smeji, čeprav mu morda sploh ni do smeha. Tistega, ki vedno posluša druge, sam pa nikoli ne pove, kako je z njim. Ker nikoli ne vemo, kaj nekdo nosi v svojem nahrbtniku. Morda mu ga sploh ni treba pomagati nositi. Morda potrebuje samo občutek, da mu ga ni treba nositi čisto samemu. Da je lahko tudi on kdaj šibek, da lahko pove, da ni v redu in da ga bo kljub temu nekdo sprejel.Navsezadnje smo vsi samo ljudje. Z različnimi zgodbami, različnimi bolečinami in različnimi načini, kako se z njimi spoprijemamo. Čeprav nikoli ne bomo mogli v celoti občutiti tega, kar občuti nekdo drug, lahko vseeno poskusimo biti drug do drugega malo bolj človeški.
Živa Bombek